Sanitarna oprema, od rimskih kopališč do pametnih stranišč.
Sanitarna oprema je danes samoumevna, a njen razvoj je preplet tehnološkega napredka, kulturnih sprememb in človekovega iskanja boljših higienskih standardov.
Zgodovina sanitarne opreme sega v antični svet, v stari Egipt (okoli 2500 pr. n. št.), kjer so bogati sloji uporabljali preproste lončene ali kamnite umivalnike ter improvizirane straniščne sisteme, povezane z rudimentarnim odtokom.
Prave temelje sodobne sanitarne kulture pa je postavila stara Grčija in predvsem Rim. Rimljani so razvili napreden vodovodni sistem, akvadukte, javna stranišča (latrinae), javna kopališča (thermae) in celo sisteme za splakovanje odpadkov z vodo. Tudi privatne hiše bogatejših slojev so že imele elemente sanitarne opreme, kot so umivalniki, kopalne kadi in celo stranišča s sedeži iz marmorja.
Po propadu Rimskega imperija je velik del znanja o higieni in sanitarijah izginil. V srednjem veku je bila osebna higiena postavljena v ozadje. Edina svetla izjema so bila islamska mesta, kjer se je znanje o higieni ohranilo in razvijalo naprej, vključno s kopalnimi rituali, vodovodom in sanitarijami v domovih višjega sloja.
Pomemben preboj se je zgodil v 16. stoletju, ko je angleški dvorjan sir John Harington izumil predhodnika sodobnega stranišča z vodnim splakovanjem (1596). Ta ideja se zaradi kompleksnosti in nerazumevanja higiene še dolgo ni uveljavila.
Z industrijsko revolucijo v 19. stoletju se je začel hiter razvoj sanitarne opreme, glavni mejniki so bili vodovodi in kanalizacija v mestih. Z uvedbo bele keramike kot osnovnega materiala za sanitarno opremo se je povečala higiena in trajnost izdelkov. Glavni materiali so postali porcelan in fajansa zaradi gladkosti, enostavnega čiščenja in odpornosti, kovine, akril in kompoziti za sodobne tuš kadi, umivalnike in kopalne kadi.
V 20. stoletju je proizvodnja postala avtomatizirana, vključila je visokotemperaturno žganje, glazuro in precizne standarde za montažo. Danes se vse več uporablja CAD tehnologija, robotika in digitalni tisk, ki omogoča še večjo prilagodljivost pri oblikovanju in dekoraciji sanitarne opreme.
Današnja sanitarna oprema združuje funkcionalnost, estetiko in trajnost. Sodobni dizajn sanitarne opreme temelji na čistih linijah, neopaznih prehodih, naravnih materialih in ergonomski uporabnosti. Dizajn ni več zgolj estetska komponenta, temveč del funkcionalnega in trajnostnega življenjskega sloga.
Glavni trendi vključujejo barvno sanitarno opremo črna, bež, antracit, mat bela (ni več vse samo bleščeče belo), kombinacijo keramike in lesa (umivalniki na lesenih pultih), industrijski slog, vidni kovinski elementi, betonski videz, skriti sistemi, vgradni splakovalniki, minimalistične armature, pametne funkcije, avtomatski pokrovi, ogrevani sedeži, osvetlitev WC školjk.
V ospredju razvoja je trajnost, uporaba recikliranih materialov, varčna poraba vode, energijska učinkovitost pri ogrevanju vode, razvoj biološko razgradljivih materialov in lokalna izdelava, z manjšim ogljičnim odtisom.
Sanitarna oprema je odraz civilizacijskega napredka, od preprostih loncev in rimskih latrin do današnjih visokotehnoloških sistemov. Danes ni več pomembno le, kaj uporabljamo, ampak tudi kako, zakaj in s kakšnim vplivom na okolje.
Sodobna kopalnica je prostor dobrega počutja, udobja in trajnosti, kjer se prepletajo estetika, tehnologija in skrb za okolje.
